Pustolovsko-gorniški krožek

Častni kodeks

Vzor po Častnem kodeksu slovenskih planincev

Kodeks Jeklenih kozlov sloni na Častnem kodeksu slovenskega planinstva, ki si je od ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893 ustvarilo svojstveno tradicijo, nenapisana pravila obnašanja, ki so v pridobitvah NOB in socialistične revolucije dobila svojo pravo veljavo in ki so mu najtrdnejša podlaga za nadaljnji razvoj. Po vzoru svojih idealnih začetnikov in požrtvovalnih prednikov se je izoblikoval lik slovenskega planinca: ljubitelja narave, domače zemlje in gora, nesebičnega in požrtvovalnega tovariša, iskrenega borca za prave človeške odnose, za bratsko sožitje med ljudmi, za vse, kar je napredno in humano.

Častni kodeks JEKLENIH KOZLOV

I. Temeljne določbe

Vsak član voda Jeklenih kozlov se prostovoljno moralno zavezuje, da se bo po tem kodeksu ravnal in da bo v primeru težje kršitve njegovih načel odgovarjal pred ustreznimi organi svoje šolske organizacije. Vestno izpolnjevanje tega kodeksa šele daje pravico, da se član voda šteje za "jeklenega kozla".

V kodeksu postavljena pravila zavezujejo člana voda v vsem njegovem delu in obnašanju v gorah in dolini ne glede na to, ali ima delo neposredno ali samo posredno zvezo s krožkom. Posebno je poudarjena dolžnost članov voda in drugih planincev in gornikov, da morajo biti vedno zgled drugim, zlasti še mladini. Predvsem od njihovega obnašanja in delovanja je odvisno, ali se bo ohranil in povsod utrjeval ugled slovenskega pohodništva.

II. Varstvo narave in okolja

Naravna bogastva in lepote domače zemlje so zaklad, iz katerega črpa planinstvo svojo moč in poslanstvo. Varovanje in negovanje narave je v najširšem družbenem interesu. Planinstvo je od njega odvisno in je zato toliko bolj dolžno, da jo dosledno spoštuje in je v tem prizadevanju drugim za zgled.

Vedno bolj množičen obisk v gorah in sodobna prometna tehnika in drugi dosežki civilizacije vedno bolj ogrožajo prvobitnost gorskega sveta. Zato je skrb za varstvo okolja in narave pereča sodobna naloga planinske vzgoje. Poleg splošnega varstva biosfere je posebna dolžnost člana voda kot planinca, da skrbi za varstvo naravnih okolišev, ki so neposredno ali posredno povezani s planinstvom, zlasti varstvo gorskih predelov, naravnih parkov, planinske flore in faune, predvsem zaščitenih cvetlic in živali, gorskih voda, ozračja in okolja.

član voda naj zlasti z osebnim zgledom in ravnanjem prispeva k ohranitvi gorskega okolja. Na označenih poteh, brezpotjih, posebno še na vrhovih, počivališčih in razglediščih ne puščaj in ne odmetavaj ostankov, odpadkov in embalaž, temveč jih vzemi s seboj in odloži na smetišču.

Ne povzročaj hrupa s kričanjem in aparati, ne proži kamenja, ki ogroža ljudi in divjad, ne kuri ognja po nepotrebi v gozdu ali njegovi bližini, da ne zanetiš požara, ne trgaj cvetja, ne glede na to, ali je zaščiteno ali ne. Ne delaj škode na pašnikih, objektih in nasadih.

Vedno misli na to, da imajo tudi tisti, ki prihajajo za teboj, pravico do pristnega, čistega okolja. Posebno varstvo dolgujemo pohodniki planinski folklori in drugim posebnostim slovenskega planinskega sveta.

III. Humanizem

Bogastvo in lepote slovenske zemlje smo ohranili s krvjo, z žulji in znojem slovenskega delovnega človeka. Zato je njegova neodtujljiva pravica, da jih predvsem sam uživa in z njimi razpolaga. Planinstvo oz. pohodništvo v najširšem pomenu besede je najlaže dostopno in sleherniku najbolj prilagodljivo. Zato je postalo množično, število obiskovalcev naših planin in gora iz leta v leto raste. Sprostitev v naravi je najnaravnejši in zelo učinkovit način za duševno in telesno okrepitev, najkoristnejša aktivna izraba prostega časa v družinskem, prijateljskem ali tovariškem krogu, primerno za človeka od otroških tja do poznih let.

Mikavnost in lepoto naših planin moramo dopolnjevati s pristnim človeškim odnosom, s pristnim naravoljubečim vzdušjem. To mora vladati med člani voda in povsod v planinah.

Tako vzdušje se ustvarja le s pravim tovarištvom in s solidarnostjo tudi v najtežjih razmerah, z nesebično pomočjo, z obzirnostjo, samopremagovanjem, disciplino, pogumom, požrtvovalnostjo, skromnostjo, z naravno sproščenostjo, skratka, med člani voda Jeklenih kozlov mora vladati prava demokracija, vzajemnost in humanizem.

IV. Tovarištvo

Tovarištvo in zvestoba je bistvenega pomena, pogoj za njegov obstoj in razvoj. Ni planinca, ni gornika, tudi ne še tako vnetega tako zvanega »samohodca«, ki bi lahko pogrešal tovarištvo. Pomembno je že splošno življenjsko pravilo o ugodnosti skupnega veselja (uživanja) oziroma trpljenja, ki ga lahko doživljamo v planinah in gorah na vsakem koraku. Zahteve in potrebe po pravem tovarištvu so pa v planinah cesto širše in pomembnejše.

Važna je iskrena, nesebična tovariška pomoč:

- z nasveti in opozorili izkušenih neizkušenim ali neprevidnim hodcem o pravilni hoji, počitku, prehrani, oblačilu, rekvizitih, orientaciji, nevarnostih, o ravnanju v nesrečah in tako dalje,

- neposredna pomoč utrujenim, izčrpanim, ogroženim, poškodovanim, zlasti hitra pomoč v nesrečah. Ta dolžnost ne zadene samo članov gorske reševalne službe (GRS), temveč moralno zavezuje slehernega planinca / pohodnik / gornika. Vsakdo naj po svojih močeh, po svojem najboljšem znanju in z vsemi sredstvi, ki so mu na razpolago, pomaga sočloveku v stiski. Pomoč naj bo prisrčna, nesebična, humana, ohrabrujoča, samo po sebi umevna tovariška dolžnost, ki nikdar ne zahteva plačila, pomeni pa pravo človeško toplino in moralno oporo. Prizadeti ne sme imeti občutka, da pomagamo z nejevoljo, prisiljeno ali zgolj iz dolžnosti ali celo za plačilo.

Dolžnost vsakega člana voda je, da hodi po gorah previdno, pripravljen in primerno opremljen. To mu nalaga odgovornost do samega sebe in tovariška dolžnost do drugih. Tako bo redkeje potreboval pomoč in toliko lažje bo pomagal drugim.

Jekleni kozel si v stiski predvsem sam pomaga. Na pomoč kliče le tedaj in samo toliko, če si sam ne more pomagati. Pomoč sprejema z vso obzirnostjo. Po svojih močeh sodeluje in olajša prizadevanja tistih, ki hite na pomoč. Ohraniti mora mirno kri v vsakem položaju, brez panike in zmede.

Kdor pomaga, ima najlepšo nagrado v zavesti, da je opravil svojo človeško dolžnost. S tako zavestjo tudi sprejema zahvalo. Ni pa prav, če se sam hvali ali celo precenjuje svoje zasluge. Zlasti ne sme sprejemati (večjega) priznanja na rovaš drugih pomagavcev. Grobo bi kršil načela planinske etike, kdor bi sprejel ali celo zahteval za pomoč plačilo ali od prizadetega nagrado.

V. Odnosi

Lep je planinski običaj, da se pohodniki med seboj pozdravljajo. To je vidno znamenje planinskega tovarištva in spoštovanje prvobitnih običajev.
Pozdrav naj bo kulturen, vljuden, po možnosti prisrčen.
Ni lepo, če čakaš na pozdrav. Mlajši pozdravljajo starejšega, moški žensko. Lepo je, če tisti, ki gredo na turo, pozdravljajo tiste, ki se s ture že vračajo. S tem jim dajo priznanje za že opravljeni planinski vzpon. Nevljudno in netovariško je, če jemlješ pozdrav zviška ali če sploh ne odzdravljaš.

Uveljavila se je praksa, da bolj izkušeni in odpornejši dajejo prednost manj izkušenim in slabotnejšim, mlajši starejšim. Preizkušeni starejši planinci prenašajo svoje izkušnje na mlajše, ti pa jih upoštevajo. Pri tem je važno, da ohranimo tovariški odnos in medsebojno razumevanje. Potrebe in želje enih in drugih moramo usklajevati z novimi možnostmi, ki jih dejavnost odpira splošni družbeni razvoj. Stare izkušnje je treba prilagoditi novim razmeram. V praksi so se izoblikovala številna podrobnejša pravila o obnašanju v nekaterih konkretnih vsakdanjih situacijah. Na primer:

- pri srečanju na ozkih planinskih stezah se spretnejši, močnejši in zlasti mlajši umakne šibkejšemu (starejšemu);

- pri prehodih čez nevarna mesta, sneg, vode i. p. prepustimo šibkejšemu ugodnejši položaj;

- pri skupnih akcijah (plezalnih, reševalnih, prenašanju bremen i. p.), prevzame krepkejši napornejše naloge;

- pri odmoru ali počitku na prostem ali v postojankah, prepustimo ali odstopimo šibkejšemu ugodnejše mesto;

- pri prenočevanju, zlasti če je planinski dom, koča ali zavetišče prenapolnjeno, prepustimo šibkejšemu ali bolj izčrpanemu posteljo oz. boljše ležišče.